Abstract

V tem članku avtor poskusi predstaviti psihoanalitično branje razvoja duha kapitalizma. Opirajoč se na branje Lacana, članek pokaže, da je to mogoče doseči, če ločujemo med dvema ravnema užitka in sreče. Če je v kapitalizmu prvi ostal nespremenjen, je druga doživela velike zgodovinske spremembe. Opirajoč se na genealogijo neolibaralizma, kot jo srečamo pri Foucaultu poznih sedemdesetih let, in analizirajoč aktualno širjenje novih diskurzov o sreči, članek izpostavi tri momente duha kapitalizma: prvič, moment, ko obljubo sreče zamenja obljuba užitka; drugič, moment, ko sam podjetnik odkrije srečo kot obljubo; tretjič, moment, ko sreča ni več obljuba, temveč kapital, ki ga mora neoliberalni subjekt krepiti.