Abstract

Avtor se osredotoča na naključje kot enega ključnih pojmov Deleuzove filozofije, ki pa pri Deleuzu nikoli ne nastopi kot tak, pač pa je vselej tematiziran skozi druge koncepte. Avtor skozi obravnavo metafore o metu kock, moči popačenja in postajanja, koncepcije “časa, ki je iz tira”, “večnega vračanje” in dogodka pokaže moč in razsežnosti Deleuzovega pojmovanja naključja, hkrati pa tudi njegovo temeljno pomanjkljivost – naključje je namreč za Deleuza vselej Naključje, Met kock, Dogodek, večno vračanje Enega – zaradi katere temeljni motto Deleuzove filozofije, ustvarjati nove koncepte in se s tem upirati danemu, pade v prazno.