Abstract

Avtor si v članku ogleda zgodovino razprav o pomenu religije in teoriji religije pri Hobbesu. Najprej oriše stališča Warrenderja in Oakeshotta, zatem pa si ogleda, kako je v to debato posegel Pocock, ki je opozoril na pogosto zanemarjeno dejstvo, da polovico Hobbesovega osrednjega dela, Leviathana, sestavljajo Hobbesovi pogledi na religijo. Pocock ugotavlja, da je namen te Hobbesove religiozne teorije zavrnitev zahtev po oblasti vseh tedanjih tekmujočih verskih skupin ter utemeljitev verske tolerance. Tuck pozneje dodaja, da si z materialistično razlago religije Hobbes prizadeva ljudi osvoboditi od strahu, ki jim ga vsiljuje religija, kar predstavlja utopični element v njegovi teoriji. Springborgova pa tudi opozarja, da si je Hobbes vedno prizadeval, da ne bi nasprotoval uveljavljeni religiji, kar je bilo povsem v skladu z njegovim preprièanjem, da mora vero določati civilni suveren. Avtor končuje s sklepom, da je določena dvoumnost Hobbesovih pogledov na religijo cena njegovih dosežkov, tako analitičnega, ki je bil v tem, da je oblast obravnaval na povsem formalen naèin, kot tudi dosežka, da je izoblikoval materialistično religijo, ki predstavlja model modernih civilnih religij.