Abstract

Osnovno misel razprave najbolje ponazarja avtorjeva izhodiščna teza: “Primarna naloga estetike ni formuliranje in predlaganje estetskih norm, ampak konceptualno pripravljanje pogojev, v katerih se take norme lahko razvijejo in praktično uveljavijo”. Osrednji del razprave je posvečen logičnim razlogom, zaradi katerih v estetiki ni možna absolutna, ampak samo relativna, “mehka” normativnost, ki ima tako za estetiko kot za umetnost tudi mnogo neljubih stranskih učinkov. Analiza teh učinkov pripelje avtorja do ugotovitve, da naleti estetika na težave vsakokrat, ko je neposredno soočena s celovito in kompleksno umetnostno realnostjo, ko skuša neposredno normirati umetnostno prihodnost, in ko si prizadeva biti umetnosti neposredno koristna. V tej ugotovitvi pa tiči več kot dovolj razlogov za premislek o tem, ali je neposredno vpletanje estetike v umetniško prakso za umetnost in za estetiko vedno tudi optimalno. Avtor ta premislek izpelje tako, da analizira strukturo pogojev, v katerih delujeta umetnost in estetika. Pri tem se izkaže, da ima človeška kultura naravo, ustroj in lastnosti autopoetskega okolja, katerega temeljna predpostavka je dobro urejen “promet” med čutno nazornostjo in pojmovno abstraktnostjo. Izhajajoč iz tega spoznanja avtor v zadnjem delu razprave pokaže, da lahko estetika – in to prav zaradi narave njenih ciljev, metod in konceptov – v tem avtopoetsko formatiranem okolju igra izjemno pomembno vlogo. Namreč vlogo majevtičnega fermenta in katalizatorja avtopoetičnih kulturnih procesov.