Abstract

Prispevek sledi sugestiji, ki jo je razvila Monique David-Menard v svojem delu La folie dans la raison pure, daje potrebno Kantov nauk o "transcendentalni idealnosti pojavov" razumeti na ozadju razmerja med realnim nasprotjem - s katerim se konstituira predmet spoznanja - in dialektičnim nasprotjem - v katerem se um s samim seboj prepira za nič. Pri tem avtor razvija svojo lastno tezo, da Kant s pomočjo tega razmerja prvič dojame razmerje med partikularno, subjektivno izjavljalno pozicijo in univerzalno ravnijo izjave kot razmerje, ki je konstitutivno za teoretsko zastavitev transcendentalne filozofije.