Abstract

V tem članku avtor pokaže, da je heglovski pojem časa odločna kritika vsakega pojma čiste forme časa oziroma pojmov časa kot subjektivne kategorije zaznavanja, kot jih najdemo pri Kantu. Taka zastavitev nalaga razumevanje Heglovega pojmovanja časa kot nečesa, kar se poraja in spreminja kontingentno, razumevanje zgodovinskega časa pa kot objektivnega prostora, ki pojasni dinamiko ontoloških konceptov časa. V tem oziru je mogoče reči, da si je pričujoči članek dal za nalogo, da kritizira vsako branje, ki ohranja nujnostno ali teleološko naravo heglovske filozofije zgodovine.