Abstract

V pričujočem tekstu trdimo, da je univerzalizacija simptoma najbolj vidna na področju politike. Simptom omogoča kontingentnosti, da zajame subjekta à deux, hkrati pa omogoči razkritje njegove razorožujoče ranljivosti. V sedanji konjunkturi se pokaže, da je razmerje med realnim užitka in označevalno strukturo antagonistično, še zlasti zato, ker tako razmerje razkriva subjektovo dvoumnost pri soočenju s problemom svobode z vidika simptoma. Četudi Lacan le redko uporablja ta izraz, svoboda preveva njegove seminarje, natančneje pa je locirana v problematiko psihoanalitičnega dejanja, se pravi, subjekti si le redko želijo osvoboditi se spon njihovega simptoma tako, da se z njim soočijo oziroma da z njim odločno rokujejo. Po drugi strani pa subjekt in dejanje, četudi med seboj prepletena, nista nikdar zares povezana kot eno, ne da bi to vključevalo neogibno spregledanje. Če je mogoče politično dejanje obravnavati kot nedoločno, to velja tudi za političnega subjekta. Tu lahko pokažemo, da za razcepljenega subjekta bližina želje določa dejanje, ki terja pripoznanje, še več, preseženje subjektovega simptoma. Nenavadna, a neogibna iluzija kaže, da je pogoj za to, da subjekt ostane v polju politike, nekakšen notranji glas ali zvestoba fantazmi oziroma vznik folie à deux. V tej konstelaciji ostaja subjektov gon k politiki nekaj izmikajočega se in hkrati neodpravljivega, ker je prav ta gon tisti, ki – prek političnega dejanja – ohranja živo željo po emancipaciji, ki jo implicira simptom. Vzpostavitev povezave med političnim dejanjem in pripoznanjem simptoma zahteva od subjekta, da nosi posledice te identifikacije. Resnično nor pojav pri tem pa nastopi, ko subjekt prepozna sebe edino prek neogibnosti političnega dejanja in njegovega posledičnega spodleta. Simptom je na ta način sicer potrjen, čeprav ni osvoboditev od sintoma nikdar popolnoma dosežena.