Abstract

Članek se loteva tistega dela Badioujeve knjige o svetem Pavlu, ki obravnava dve figuri zakona, dve figuri subjekta. Ti dve figuri subjekta, subjekta kot univerzalnega in subjekta kot neskončnega, avtorica bere skupaj z Lacanovimi formulami seksuacije iz Seminarja XX., Se. Avtorica pokaže, da je Badiou, ki Lacana kritizira, češ, da ima pri njem ženski užitek status nedosegljivega, ne pa neskončnega v pravem pomenu besede, mnogo bližje Lacanu kot je to videti na prvi pogled. Za Lacana namreč ne obstajata dva užitka, končni in neksončni, temveč en sam, ki pripada redu neskončnega, nanj pa odgovarjata dva modusa subjektivacije.