This collection categorizes aesthetic avant-garde art as art that seeks to politically transform society and argues that such art is essential for political revolution. It provides seven in-depth analyses of twentieth-century aesthetic avant-garde art movements and examines them in relation to revolutionary politics.

V Heteronomiji umetnosti in avantgard se Aleš Erjavec ukvarja zlasti z radikalnimi politiziranimi avantgardami, se pravi s futurizmom in s konstruktivizmom, in tako nadaljuje svoje delo z začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko je pričel svojo "ekspedicijo na severni pol človeškega duha". V pričujoči študiji so tako posebne pozornosti deležne radikalne avantgarde ter politična in ideološka vloga novejše umetnosti, še zlasti one z vzhoda. Nekateri vidijo v teh avantgardah skrajno obliko modernizma, drugi jih obravnavajo kot specifični vzhodnoevropski pojav, tretji pa (...) jih preprosto zreducirajo na njihove zahodne ekvivalente. Podobna ali celo še bolj neustrezna podoba spremlja postsocialistične avantgarde oziroma avantgarde tretje generacije. Te so bile imenovane nekonformistična in neuradna umetnost, vzhodni modernizem, konceptualna umetnost itd. Erjavec dokazuje, da se estetsko krilo teh avantgard v resnici navezuje na estetske avantgarde z začetka 20. stoletja, s čemer so klasične avantagarde s postsocializmom doživele svojo postmoderno ponovitev. In kakor avantgarde nenehno reflektirajo svoj odnos do siceršnje umetnosti, tako tudi estetika kot del filozofije reflektira svoj odnos do umetnosti in avantgarde, pa če ju dojemamo kot avtonomni ali heteronomni. V nadaljevanju obravnava novejšo zgodovino umetnosti in kulture v Vzhodni Evropi. (shrink)