Abstract

Znano je, da so negativne velikosti svojo legitimnost od svojega nastanka dalje dobile skozi to, da so bile interpretirane kot dolg. S pretvorbo matematike v prirodoslovje pa je ta interpretacija postala nezadostna. Kantov spis iz leta 1763 o negativnih velikosti predstavlja poskus, da se po vzoru na Eulerjev argument o neizogibnosti iz dela Réflexions sur l'espace et le temps pokaže realnost negativnih velikosti izhajajoč iz tretjega Newtonovega zakona akcije in reakcije. Kantov pojem realne zoperstavljenosti skuša dotedanjo interpretacijo – dolg, spraviti z novo – silo. V tekstu nas zanima težava, ki pri tem nastopi: potlačitev paradoksa negativnih velikosti, ki ga je lahko interpretativno zadovoljil le dolg. Drugače rečeno, paradoksna lastnost negativnih velikosti, ki jo je lahko za realno naredil dolg kot družbeni objekt, postane glavna prepreka za njihovo fizikalno intepretacijo.