Abstract

Freudovski duševni aparat je bioartefakt, tj. stroj, ki mediira med življenjem kot napetostjo in smrtjo kot popolno sprostitvijo te napetosti. Ta stroj hiperbolično požene v gibanje življenje, ki pa ni drugega kot ovinek na poti k smrti. Za Freuda življenje v historičnih in evolucijskih terminih pomeni breme, ki ga je treba odživeti. Paradoksno in spekulativno razmerje med Erosom in Thanatosom predstavlja »izvor« duševnosti kot kompleksnega mehanizma posredovanja med življenjem in smrtjo. Duševnost kot stroj je tako ustvarjena z namenom sprostitve napetosti, obenem pa se pokorava še neki drugi težnji, ki jo Freud imenuje načelo konstantnosti. To načelo ustvari zalogo energije v obliki spomina, ki se upira ubiranju bližnjic, neposredni smrti ali samomoru. Spomin je tako tisto, kar hrani odloženo sprostitev, kot tudi pot sproščanja prihajajočih napetosti. Tovrsten arhiv tvori varovalo pred smrtjo. Gon smrti je v tem pomenu hkrati korelat potrebe po tvorjenju zaloge ter korelat uničenja slehernega arhiva. To pomeni, da so kanali za sprostitev napetosti lahko erotični in da afirmirajo življenje. Freudovski duševni aparat je torej stroj življenja smrti ali stroj »dobrega življenja umiranja«.