Abstract

Avtor skuša pokazati nezadostnost Althusserjevega pojma interpelacije in zagovarja psihoanalitični koncept subjekta. Ta subjekt vznika natanko tam, kjer interpelacija spodleti in temelji na delu ireduktibilne eksteriornosti v samem jedru konstruirane interiornosti, je ostanek, ki ne more preiti v simbolni red in ki je ne-zamisljiv znotraj althusserjanske perspektive. Avtor ilustrira svoje stališče z več zgledi, ki segajo od melodramatskih zapletov do funkcioniranja transfera v psihoanalizi in od heglovskega pojma duha do »stalinističnega načina subjektivacije«, in zaključuje, da je vsaka ideologija nemožno prizadevanje, da bi se spoprijeli s tem ostankom in da bi združili interiorno in eksteriorno, da pa je njeno pravo gorivo — užitek, ki ga izmikajoče nudi ta ostanek — tudi njena eksplozivna moč.