Abstract

Prispevek skuša ovrednotiti relevantnost novejših teorij metafore za filozofsko estetiko oz. filozofijo umetnosti. Teorija Paula Ricoeurja natančneje opredeljuje in hkrati zagovarja Aristotelovo koncepcijo metafore s pomočjo analitično izboljšanega instrumentarija novejših filozofij jezika. Živa metafora evocira čutno-duhovna izkustva, ki jih je treba še enkrat transformirati s spekulativnim diskurzom filozofije. A tudi filozofija se mora vedno znova prepričati, da razpolaga z energijami jezikovne artikulacije, ki svet razpirajo in ustvarjajo. Nujni medij za to je živa metafora. Ricoeurjeva teorija metafore kot teorija, ki jo natančneje opredeljujeta strukturalizem in analitična filozofija jezika, meri na metaforične korenine spekulativnega diskurza filozofije. Nelson Goodman pojasnjuje tradicionalna pojma estetika in izraz z orodjem univerzalne teorije simbola. Umetniški izraz je rekonstruiran kot metaforična ponazoritev značilnosti. Arthur C. Danto razširi teorijo metafore tako, da postavi metaforo za temeljni pojem filozofije umetnosti. Filozofija umetnosti, ki je na ravni sodobne umetniške produkcije, je v sečišču kategorialnih konstelacij stila, izraza in retorike. Metafora je jedro konceptualnega spleta estetskih kategorij. Good-manova simptomatika estetike želi s pomočjo konstruktivne filozofije umetnosti v znamenju metafore »preseči« Dantoja. Avtorjeva kritična teza glasi: teorije metafor niso toliko rešitev problematike umetnosti, ampak vse prej prispevki za teorijo estetskega izkustva. Da bi razumeli svojstvenost novejše umetnosti, rabimo refleksijo, ki razkrije koncepcijski nastavek del. Koncepcija omejuje torišče metaforičnega procesa. Da bi specifično dojeli metaforiko del, moramo poznati tudi to torišče.