Abstract

Prispevek obravnava vprašanje, ali je v dobi t.im. postmoderne še možna filozofija zgodovine. Odgovor na to vprašanje razvije skozi kritiko Ferryjevega predloga filozofije zgodovine kot artikulacije uma, volje in biti. S to artikulacijo je zgodovina določena kot kraj, kjer se povezujejo radikalna kontingentnst realnega, svobodna volja in racionalnost zgodovinskega dogajanja. Prevzemajoč Ferryjevo stališče, da je pojmovno podlago za postmoderno filozofije zgodovine treba iskati v Kantovi Kritiki razsodne moči oz. v problematiki reflektirajoče razsodne moči, skuša prispevek z analizo reflektirajoče sodbe razviti lastne problemske rešitve.