Abstract

Tekst ne prikazuje Bretanje v prvi vrsti kot predmet temveč kot izginjajočo točko kakor razkriva antifilozofske zvijače upora proti svetu s pomočjo samotnega jadranja. Bretanja, na prvi pogled zgolj subjektivirano prizorišče – pokrajina duše, ki še bolj obmeji upor, pri čemer je končnost organon neskončnosti – postane ena izmed njenih bistvenih lastnosti: služi kot konstanta v uporniški formuli. Če upoštevamo mesto, se vključi antipolitičnost antifilozofije, ki v vračanju obnovi radikalnost Bretanje.