Abstract

Izhodišče prispevka je, daje Kantova transcendentalna zastavitev tako na področju teoretične kakor na področju praktične Filozofije zgrajena na razcepu med univerzalnim subjektom izjave in partikularnim subjektom izjavljanja. Ta razcep je nepremostljiv, saj je gesta izključitve partikularnega subjekta izjavljanja konstitutivna za vzpostavitev univerzalnega subjekta izjave. Temeljna teza prispevka pa se glasi, daje mogoče na podlagi tretje Kritike Kantovo filozofijo brati tudi kot zastavitev, ki skuša z ravnijo univerzalnega subjekta izjave artikulirati ravno to, kar je iz nje konstitutivno izključeno, namreč subjekt izjavljanja. To tezo skuša prispevek utemeljiti s prikazom Kantove razdelave transcendentalne teorije čutnosti v Kritiki razsodne moči in s prikazom specifičnega razmerja med čutnostjo in umom v tretji Kritiki.