Abstract

Prispevek obravnava dva paradigmatska, a nasprotna diskurza postmoderne in moderne — tekste Jürgena Habermasa in Jeana-Françoisa Lyotarda. Fokusi razmislekov so na eni strani v emancipaciji človeštva in novoveški subjektiviteti, na drugi strani pa v vlogi postmoderne znanosti in družbene organiziranosti. Teoretski naboj Lyotarda kot glasnika postmoderne in Habermasa kot glasnika moderne pa se izteka v teorijo paralogije oziroma v teorijo konsenza.