Abstract

Članek obravnava temeljne poteze Badioujeve konceptualizacije resnice in nekatere nasledke, ki iz le-te izhajajo. Resnica, kije za Badiouja osrednji koncept vsake možne filozofije, ni ne dana ne transcendentna. Resnica je »imanentna prekinitev« situacije v specifičnem badioujevskem pomenu, hkrati pa univerzalna in večna. Po drugi strani resnica nastopa kot zvestoba tistemu, kar situacijo preseže, dopolni, »prekine« in kar Badiou imenuje dogodek. Dogodek je kontingenten in nepredvidljiv, brž ko vznikne, tudi že izgine, je realen v lacanovskem pomenu besede. Zato govori Badiou o tem, da »ni formule resnice«, da ni garanta resnice. Naloga filozofije je, da omogoči sestavljivost štirih resničnostnih procedur ali pogojev filozofije in da vselej priča o nekonsistentnosti situacije. Čeravno je resnica za Badiouja vsemogočna, se mora filozofija ustaviti pred neimenljivim, pred točko nemožnega, realnega resnice. V tem pomenu je etika resnice etika realnega.