Abstract

Avtor izhaja iz ugotovitve, da je proces modernizacije v svetovnem obsegu sproduciral učinke, ki so z njim samim v protislovju, ga uničujejo in so ireverzibilni. Eden od simptomov te civilizacijske krize so nova družbena gibanja, ki lahko sicer tako hitro, kot so nastopila, tudi izginejo, vendar jih bo kriza vedno znova reproducirala. Njihova največja zasluga je, da so preoblikovala vrednostni sistem. V zvezi z mirovnim gibanjem pravi, da je treba pojem miru razširiti: miru ni, če ni svobode, politične in ekonomske demokracije in spoštovanja človekovih pravic. Mir bi moral pomeniti tudi spravo človeštva s samim sabo in drugačen odnos do tehnologije. Eksplikacija takega pojma miru pa bi morala temeljiti na spremembi znanstvene paradigme.