Abstract

Soočeni s hegemonističnim nominalističnim diskurzom, ki daje primat mnoštvu pred Enim in razliki oziroma drugosti pred Istim, pričujoči članek izhaja iz predpostavke, da je subverzivna gesta danes tista, ki si prizadeva rehabilitirati ta dva, danes diskreditirana filozofska pojma. Članek si prizadeva prispevati k razumevanju tega kompleksnega problema, predvsem pa analizirati politične in teoretske zagate, ki izvirajo iz poskusov proizvesti univerzalno v neskončenm univerzumu, ki ne pozna ne meje ne zunaja. Omejujoč se na jedro konceptualizacije Enega Istega, kot ga je mogoče razbrati pri Lacanu in Badiouju, članek zagovarja tezo, da je sodobna emancipatorna politika mogoča edino, če izhaja iz aksioma, ki enači Eno in »za vse«. Izpeljujoč implikacije tega, kar avtorica poimenuje »alef emancipacije«, članek pokaže, da lahko sodobno teoriziranje emancipacije preseže zagate in pasti, ki izhajajo iz nerazumevanja statusa univerzalnega v ne-vsem univerzumu, nerazumevanja, kot ga je mogoče zaslediti pri nekaterih najprodornejših sodobnih mislecih, kot so J.-C. Milner, F. Regnault in G. Agamben.