Abstract

Članek analizira difrakcijske zakone zaznave med zavestnim umom in zunanjim svetom, opirajoč se na Heglovo in Lacanovo delo. Navedena avtorja poudarjata, da ne obstaja področje veridičnih dejstev in stanj stvari, ki ne bi bili izpeljani iz anamorfične lokacije, ki sta jo Hegel in Lacan poznala kot »subjektivnost«. Subjektivnost ni ločena od realnosti, niti ji ni zoperstavljena, temveč je njena lastnost.