Abstract

Pričujoči članek preiskuje kompleksno in paradoksno razmerje med časom in dejanjem. Izhaja iz teze, da se je z globalizacijo kapitalističnega diskurza spremenilo tudi naše razmerje do časa. To spremembo je mogoče deterkirati tako na ravni uničenja časovnega izkustva, kolikor je tudi sam čas spremejen v blago, kot tudi na ravni “patologij časa”, ki pričajo od radikalno drugačnem vpis subjekta v čas. Opirajoč se na Badioujev in Lacanov pojem dejanja, članek analizira različne artikulacije časovnih modalitet v psihoanalizi in filozofiji.