With an analysis of the structure and the sequence of analogy, the paper is mainly a critique to the partial reducibility thesis: a thesis sustaining that analogy, besides a strictly analogical step, is in the remaining part reducible to balancing. Thus, the paper points out some problems raised by the partial reducibility thesis, such as the contingency of reducibility or the fact that a proper analogy is done under the cover of a balancing. The main point is, however, the claim (...) that analogy and balancing have opposite normative conditions, being this premise the reason to a structural explanation for the unacceptability of the reducibility enterprise. (shrink)

Na temelju analize strukture i slijeda postupka analogije, autor upućuje kritiku tezi o djelomičnoj svodljivosti, tj. tezi prema kojoj se analogija, izuzev onoga njezinog koraka koji predstavlja strogu analogiju, može svesti na vaganje. U radu se stoga prvo iznose neki problemi navedene teze, poput nenužnosti svodljivosti ili činjenice da se pod krinkom vaganja provodi prava analogija. Središnja je teza rada tvrdnja da analogiju nije moguće uspješno svesti na oblik vaganja.

Ker nimamo avtorskih didaskalij, je celoten svet drame (vključno s psihično in materialno realnostjo) predstavljen izključno z besedami, ki jih govorijo dramski liki. Roman Ingarden imenuje takšen način predstavljanja shematična reprezentacija: na ta način predstavljeni predmeti so namreč samo skicirani, nešteta nedoločena mesta v njihovi predstavitvi vabijo bralca, da jih v procesu konkretizacije alirekonstrukcije zapolni z intelektualnimi in domišljijskimi operacijami in se pri tem opira na svoje znanje in izkušnje. Tako konkretizacijo kot rekonstrukcijo je treba ločevati od literarnega dela samega; (...) ker ju oblikuje bralec s svojo domišljijsko dejavnostjo, predstavljata oviro pri spoznavanju dela samega. Ingardnovo teorijo so kritizirali prav zaradi tega, ker daje bralcu preveč manevrskega prostora pri konstituiranju in tudi pri rekonstrukciji literarne umetnine (Ray, Kos, Holub, Calinescu). Zdi se, da te kritike temeljijo v nekoliko poenostavljenem razumevanju Ingardnove izredno kompleksne analize, v kateri se kaže, da je vloga bralca sicer omejena s tekstom, a vendarle vitalnega pomena za sekundarno eksistenco literarne umetnine. V članku so obravnavani neverbalni dejavniki motivacije v Sofoklovi tragediji; razdeljeni so v tri skupine: značajske poteze, dramska klima in čutne izkušnje. Članek se zaključi z analizo Odisejeve neverbalne motivacije v tragediji Ajant, ki predstavlja poseben primer, saj je tu odločilni dejavnik motivacije Odisejeva izkušnja numinoznega. (shrink)

V prispevku raziščem, kaj je o Homerju in arhaični epiki trdil Matija Murko. Čeprav je Murko v sodobnem homeroslovju razmeroma poznan, vsaj kot predhodnik Milmana Parryja in Alberta Lorda, pa ni še nihče temeljiteje analiziral, kaj je zapisal o homerski epiki. V prispevku obravnavam njegove najpomembnejše ugotovitve, ki neposredno ali posredno zadevajo Homerja in homeroslovje. Osre­dotočim se na raziskovanje kompozicijskih tehnik in pevcev, na literarne primerjave, na razumevanja slepih pevcev in na Murkov odnos do sočasnega homeroslovja. Kot pokažem, je (...) Murko v svojih spisih postavil precej različnih tez o homerski epiki, do katerih so se klasični filologi po vsem svetu dokopali šele več desetletij kasneje. (shrink)

Osrednji del monografije se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri so metode socialnega vplivanja uspešne pri podpiranju človekovih okoljevarstvenih teženj, spreminjanju pripravljenosti za okolju prijazno vedenje in spremembi vedenja samega. Pot od človekovega zavedanja okoljske problematike do dejanskega okolju prijaznega vedenja je dolgotrajna, izpostavljamo štiri temeljne vidike raziskovanja: izbiro vedenj, ki jih je treba spremeniti, preučitev dejavnikov, ki povzročajo okolju neprijazna vedenja, uporabo metod socialnega vplivanja za spremembo okoljske ozaveščenosti in vedenja ter oceno njihovega vpliva. Rezultati so pokazali, da pripravljenost (...) za okolju prijazno vedenje izraziteje vzpodbujajo notranji, psihološki dejavniki okoljskega vedenja, medtem, ko vedenje samo, poleg psiholoških, zaznamujejo tudi zunanji, socialni dejavniki. Metode socialnega vplivanja, ki temeljijo na praktičnem pristopu, prilagojenim različnim ciljnim skupinam prebivalcev so se izkazale kot uspešne in jih je smiselno uvesti tudi v izobraževalni sistem. Mladi so namreč najbolj dovzetni za spremembe in so učinkovit medij za prenos tovrstnih idej in ustreznega vedenja na starejše. (shrink)