Članek sledi zametkom teorij naravnega prava pri Aristotelu in rimskih pravnikih, nato pa se ukvarja z njihovim razvojem od Akvinskega do pozne sholastike in Suareza. Vendar pa avtor zagovarja trditev, daje resnične začetke in konceptualne vire modernih teorij naravnega prava iskati v zgodnji sholastiki 12. stoletja, ob uvajanju in zgodnjem razvoju kanonskega prava. Ogleda si tudi kritiko naravnega prava v obdobju renesanse, zatem pa obravnava teorijo naravnega prava Huga Grotiusa in opredeli njen zgodovinski novum ter oriše njeno konceptualno polje, sicer (...) nastalo s transformacijo humanistične tradicije, ki je zarisalo osnove liberalne doktrine in teorije suverene države, in na osnovi katerega so svoje moderne teorije naravnega prava gradili Selden, Hobbes, Pufendorf, Barbeyrac in Locke. (shrink)