v.1. Yuhak ŭi parwŏn kwa wansŏng -- v. 2. Chungguk Yuhak ŭi chŏn'gae -- v. 3. Han'guk ŭi Yuhak (sang) -- v. 4. Han'guk ŭi Yuhak (ha) -- v. 5. Ilbon kwa Pet'ŭnam ŭi Yuhak.

v. 1. Chugŭl ttae kkaji i kŏrŭm ŭro -- v. 2. kyŏul i manil ondamyŏn -- v. 3. pabosae ŭi norae.

T. 1. Opytʺ psikhologicheskoĭ istorīi i kritiki osnovnykhʺ voprosovʺ zhizni. 3. izd. 1905.--T. 2. Metafizika zhizni i khrīstianskoe otkrovenīe. 2. izd. 1906.

Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in filozofijo v 17. in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem materializmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazionalizmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova filozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je prišlo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine filozofije. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati filozofijo, ki jo razvija sámo telo, ki je pri Diderotu dobesedno prišlo (...) do besede. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije filozofijo materializma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo filozofijo telesa po smrti in sámo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te filozofije, namreč filozofovo lastno ohranjeno telo oziroma tako imenovano avto-ikono, ki je bilo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. (shrink)

Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in filozofijo v 17. in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem materializmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazionalizmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova filozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je prišlo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine filozofije. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati filozofijo, ki jo razvija sámo telo, ki je pri Diderotu dobesedno prišlo (...) do besede. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije filozofijo materializma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo filozofijo telesa po smrti in sámo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te filozofije, namreč filozofovo lastno ohranjeno telo oziroma tako imenovano avto-ikono, ki je bilo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. (shrink)

ch. 1. Rolʹ i mesto filosofii v zhizni obshchestva. Formirovanie tvorcheskikh sposobnosteĭ -- ch. 2. Metodologicheskie voprosy tvorchestva. Nauchnoe i tekhnicheskoe tvorchestvo. Khudozhestvennoe tvorchestvo -- ch. 3. Sot︠s︡ialʹnoe tvorchestvo, sot︠s︡ializm i problemy tvorchestva, sot︠s︡ialʹnoe razvitie molodezhi v uslovii︠a︡kh perestroĭki.

Istoryko-filosofichni ret︠s︡ept︠s︡iï antychnosti -- Antychnistʹ v akademichniĭ filosofsʹkiĭ osviti -- F.O. Zelenohorsʹkyĭ i P.E. Leĭkfelʹd i︠a︡k universytetsʹki profesory.

ḥeleḳ 1. Emunah u-viṭaḥon, Nisyonot ha-adam, Teshuvah ṿe-tiḳun ha-maʻaśim, Milḥemet ha-yetser, Koaḥ ha-tefilah ṿe-hodaʼah la-H. -- ḥeleḳ 2. Hashgaḥat H., Ḥavivin Yiśraʼel, Śimḥah shel mitsṿah, Takhlitan shel yisurin, Tiḳun ha-midot.

Fenomenološki etos, po katerem je povzet naslov knjige, izhaja iz etične prenove v evropski filozofiji, ki se je začela na začetku 20. stoletja. Zasnoval ga je oče fenomenologije Edmund Husserl in se ob tem deloma navezal na Schelerjev koncept materialne etike, etike vrednot. Avtor v knjigi prikaže, kaj to pomeni na eni strani za etiko samo, na drugi strani pa za odnos med etičnostjo in religioznostjo. Celotno problematiko pa konkretizira z analizo in interpretacijo razmerja med kategoričnim imperativom in zlatim pravilom (...) kot najstarejšim moralnim pravilom vseh svetovnih civilizacij, tako da ga danes obravnavamo kot ključni element svetovnega etosa. V tem kontekstu sta prek Assmannovega in Girardovega tematiziranja krščanstva problematizirana tudi monoteistična ekskluzivnost in nasilnost. V sklepnem delu knjige je prikazan razvoj fenomenološkega etosa od Husserl prek Heideggerja in Levinasa do Derridaja in Mariona. Knjiga se sklene s predstavitvijo vloge in pomena fenomenološkega etosa v kontekstu globalne krize sodobnega sveta. (shrink)

Uvodno poglavje je pregled razprav o svobodi spod peresa določenih nevrofiziologov iz Nemčije. V tem okviru lahko pridemo do zaključka, da ni potrebna vrzel v vzročnosti narave, da bi lahko obstajalo nekaj takega kot svoboda. V tem oziru so Libetovi eksperimenti nekonsistentni. Svoboda je v bistvenem smislu prostost od določenosti volje po volji drugega. In svoboda ima enako kot človekova zavest bistveno družbeno formo. To pa še ne pomeni, da lahko podamo oris naravne zgodovine svobode, zgodovine, v kateri bi neizogiben (...) razvoj človeškega bitja in neomejena svoboda gibanja predstavljala bistveni razvojni fazi. Pričujoči članek je tako poskus razumevanja svobode v perspektivi zgodovine evolucije.In an introductory chapter I canvass a discussion concerning freedom which has been introduced, in Germany, by certain neurophysiologists. I conclude, with regard to this discussion, that no gap in the causality of nature is required in order for there to be freedom. In this respect, then, the Libet experiments prove inconclusive. Freedom is, essentially, freedom from the determination of one’s will by the will of others. And like human consciousness, freedom has an essentially social form. This, however, does not preclude that we may make a sketch of the natural history of freedom, a history in which the unfettered development of a living being and an uninhibited freedom of movement represent essential stages. This essay makes a case for placing the social and political understanding of freedom in the perspective of the history of evolution. (shrink)

Cerkveni očetje so bili v srednjeveških pridigah med najbolj pogosto navajanimi avtoritetami, takoj za Svetim pismom. Citati so se uporabljali na različne načine: kot eksegeza prebranega, kot komentar moralnega nauka ali kot močan argument za določeno izjavo. Hieronim je sodil v srednjem veku med najpomembnejše avtoritete, njegove odlomke in citate je najti v številnih zbirkah pridig. Prispevek predstavi recepcijo svetega Hieronima v zbirki pridig iz 15. stoletja, znani kot Sermones Discipuli de tempore et de sanctis cum Promptuario exemplorum et de (...) miraculis Beatae Mariae Virginis, ki jo je napisal nemški dominikanec Johannes Herolt (†1468). V tej zbirki so citati iz različnih Hieronimovih del, večinoma iz njegovih pisem. Kljub poudarku Hieronimovih besedilih analiza vključuje tudi odlomke iz t. i. psevdo-Hieronima. (shrink)

A person should establish a connection between both his material and spiritual worlds and maintain this harmony by establishing harmony between these two worlds. In this sense, a person must have a philosophy of spirituality. Because moral values stand like a beacon above the ideas and thoughts that extend from the individual to the society, from the state to history, from economic order to art and religion. The values and norms that people have to obey in the establishment of social (...) relations constitute the moral philosophy of a person in public life. The source that satisfies this need for a modern human model or personality is the history, literature, cultural and religious tradition of the society in which a person lives. As the famous historical scholar Bernard Lewis said: "In human history, political ideologies such as socialism and capitalism have not offered anything to man in the desired form, so the man of the 21st century will look for his happiness in his historical roots". It is for this reason that in the Turkish world in recent times, "the need for our people to turn to the history of philosophical thought in order to review the traditional sources of spirituality with the possibilities of modern times" has been voiced as the main principle. Nurettin Topcu, a philosopher who considers spirituality and morality to be one of the elements of the state, says: “Morality and spirituality take their source from religion. Therefore, morality is the basis and direct essence of the Islamic religion. Those who want to separate morality from religion or religion from morality are those who want to see the inner world of a person separate from himself”. We can easily say that this philosophical approach was accepted by the national leader Heydar Aliyev as the main criterion for the formation of the Azerbaijani people as a nation in the 21st century. He was saying: "We will never depart from our faith and religion and we will build our future using these spiritual resources!" As a leader with one or another slogan, he emphasized that our history of philosophical thought is rich in every platform and that it is easy to achieve and implement it in the context of modern possibilities. The article reflects the philosophy of spirituality in general and the context of Heydar Aliyev. (shrink)

V današnjih humanističnih vedah ne manjka sklicevanj na antropocen in ontološke premike, ki naj bi jih ta domnevno sprožil. Esej se osredotoči na več fiktivnih in kritičnih del – predvsem na roman Paula Bowlesa The Sheltering Sky iz leta 1949 – zato da bi podal vrsto trditev glede težavnosti predstavljanja razmerja med naravo kot področjem kavzalnosti, ki se podreja naravnim zakonom, na eni strani ter nominalno človeškim ali razumskim področjem, kamor sodijo dejanja, namere in različni upravičeni ali neupravičeni razlogi, na (...) drugi strani. Predvsem pa ga zanima raziskovanje želja, ki motivirajo prizadevanja po kontrastnih načinih reprezentiranja tega razmerja in na koncu vztraja na ključni vlogi reprezentacije, ki naredi upodabljanje takšnih dilem razumljivo, njihove predpostavke pa problematične. (shrink)

Razprava je napisana v odgovor kritikam, ki so zadnja tri desetletja letele na ekspresivno ali izrazno pojmovanje pravil. Avtor najprej dokazuje, da ob izraznem pojmovanju lahko obravnavamo fakultativna dejanska stanja, ne da bi se v opisu normativnega sistema pri tem porodilo kakršnokoli protislovje. Nato pokaže, da je mogoče opisati (i) propozicijsko vsebino metapravil, ne da bi semantizirali kazalnik ilokucijske (normativne) moči predmetnega pravila, in (ii) dovolilno zaporo normativnega sistema, tudi če zanikamo pojmovno avtonomijo dovolitvenih dejanj. Na tej podlagi v sklepu (...) ponudi rešitev za izrazno ponazoritev pogojnih pravil. Medtem ko je prvi del razprave namenjen razjasnjevanju, predlogi iz zadnjega dela stremijo k napredku v izrazni teoriji, razširjeni med pravniki. (shrink)

Članek se osredotoča na to, kako sta Plinij Starejši v svojem delu Hi­storia Naturalis in Nikolaj Poljski v njemu pripisanem medicinskem traktatu Experimenta predstavila in opisala načine za pripravo kač v medicinske namene. Razprava razišče povezave in stične točke med obema besediloma, predvsem v smislu njunih navodil za uporabo pripravkov iz kač ter učinkov njihove rabe na zdravje ljudi, ter obrav­nava vrsto bolezni, znanih že v antiki, ki so pestile tudi Nikolajeve sodobnike.

Članek ponovno odpira razpravo o recepciji dela Louisa Althusserja v teoriji in kritiki kulture v luči nedavnih angleških prevodov posthumnih del tega francoskega filozofa, vključno z nedokončanim Sur la reproduction, ki vsebuje tudi spis »Ideologija in ideološki aparati države«. Izmed marksističnih mislecev njegove generacije ni bil nihče v tolikšni meri tarča očitkov teoreticizma in političnega odpadništva kot prav Althusser, kar Rancière opisuje kot »althusserjansko zanikanje političnih učinkov«. Članek predstavi pregled zgodovinskih teženj in nasprotnih teženj, ki jih najdemo v Althusserjevih spisih (...) med »dolgimi šestdesetimi«, in trdi, da ne smemo podcenjevati vloge teorije in teoretikov v prid osvobajajočih praks maja 1968, ampak moramo Althusserjev domnevni teoreticizem misliti v kontekstu politično motiviranih teoretskih bojev in rivalstev, ki so določali »politiko njegovega časa«. V zaključku opažamo, da bi preusmeritev pozornosti k tem bojem lahko pripeljala do drugačnega pojmovanja vloge teorije po letu ‘68. (shrink)

Több politikatudománnyal foglalkozó kötettel jelentkezett már Szabó Márton, aki eddigi kutatásait összegezve, egy alternatív szemléletű politikatudomány szemléletébe és kutatásába kívánja bevezetni olvasóit. Célja, hogy bizonyítsa: a politika reális valóságában meghatározó módon jelen van az egyének nyilvános és közös értelmezése és diskurzusa. Hogy a politika ezért nem tekinthető pusztán csak objektív rendszernek, hanem emberek által teremtett és értelmezett valóság. A szerző ezen szemlélet jegyében hét nagyobb egységben mutatja be a politika minden fontos területét, kezdve a politikai tények összetett természetével, folytatva a (...) politikai cselekvések és megismerési módok sajátosságaival. Külön vizsgálja az intézményi kereteket, a politika szereplőit, a politikai ügyeket. Kritikailag elemzi az empirikus politikatudományi kutatás meghatározó területeit, végül a politikatudomány sokféleségével foglalkozik. A vaskos kötetet forrás- és irodalomjegyzék zárja. (shrink)

V domnevno Platonovem dialogu Alkibiadu I je postavljena trditev, da je del duše, ki skriva naše pravo sebstvo, naš jaz, podoben Bogu: nekdo, ki ga uvidi in je spoznal božansko – boga in razumnost, bo tako najbolje dojemal tudi samega sebe. Vprašanje sebstva v dialogu nastopi kot smiselno nadaljevanje poprejšnjih izpeljav, po katerih se določa, da mi nismo ne telo, ne naše lastne stvari, temveč duša. S tem, ko sebstvo poistovetimo z Bogom, nekako uidemo problemu samonanašanja in postavimo vprašanje samovédenja (...) v novo dimenzijo. Članek obravnava nekatere nejasnosti definicije sebstva , torej vključujočega telo in dušo, ali le kot duše, kot v Alkibiadu Prvem , ki uporablja telo in mu vlada , v odnosu do božanskega.In Alcibiades I, for many interpreters still a spurious dialogue, Plato claims that our true self resembles the divine. Someone who looked at it and grasped everything divine, God and intelligence, would have the best grasp of himself as well. The question of the self comes as the natural consequence of previous claims showing we are neither our possessions nor our bodies, but our souls. By making the self similar to God, we can tackle the problem of reflexivity differently, putting the question of self-knowledge into new perspective. The article discusses some unclear questions concerning the definition of the self, defined as »the whole man« in Charmides , i.e. including body as integral part, or as excluding it in Alcibiades I, where the self is the soul , since the soul uses the body and rules it , and its relations to the divine. (shrink)

To je poziv k redefiniciji pojma zmotljivosti dokončnih sodnih odločb. Njegovo običajno razumevanje, ki temelji na delu Harta, je precej bolj problematično, kot pa se navadno predpostavlja. Avtor tu pokaže, da običajno razumevanje vodi v naslednje protislovje: je pravno pravilno storiti to, kar pravno ni pravilno.

Pogost motiv v rimski paliati so medgeneracijski konflikti. Medtem ko očetje največkrat poudarjajo konvencionalno moralo in kažejo varčnost, že kar skoporitost, se sinovi v njihovi odsotnosti radi predajajo razvratu: zapravljajo denar, popivajo in se spuščajo v razmerja s heterami, ponavadi ob pomoči kakega nabritega domačega sužnja. Ker vlada v komediji saturnalijski narobe svet, na koncu »zmagajo« sinovi in sužnji, ki so tudi glavni junaki teh komedij. Tu in tam pa Plavt sinovom položi na jezik besede, ki odstopajo od njihovega siceršnjega (...) ravnanja in jih prikažejo v odgovornejši luči. Njegova najrazvpitejša »moralistična« komedija je Trinovčevo (Trinummus), vendar zasledimo moralno navdahnjene vložke in značajske lastnosti tudi v drugi komediji s podobnim izhodiščem, ki deluje veliko bolj razposajeno: v Hišnem strahu (Mostellaria). Ob primerjavi mladih protagonistov v Plavtovih komedijah Hišni strah in Trinovčevo ugotovimo, da je komedija Trinovčevo občutno bolj moralistična od Hišnega strahu, vendar po drugi strani tudi v slednjem ni mogoče videti gole burke kot, denimo, v Oslih (Asinaria) istega avtorja. Če si v Oslih oba protagonista, oče in sin, ki se pehata za isto meretrix, pravzaprav zaslužita zgolj posmeh občinstva, imajo glavni junak Hišnega strahu, njegov prijatelj in ljubica več značajskih lastnosti, ki so jih morale prikupiti tudi kritikom Katonovega kova. (shrink)

Pri Slovenski matici je izšla imenitna knjiga izbranih pisem italijan­skega pesnika Francesca Petrarce, ki je po svoji vsebini, številnih aluzijah ter idejnih odvodih v okviru antičnega izročila za ljubitelje književnosti in humanizma prava poslastica. Prevajalca Anja Božič in Brane Senegačnik sta pripravila posrečen izbor iz sicer obsežne zbirke Petrarcovih pisem domačim oziroma prijateljem (Rerum fa­miliarum libri), ki sta ga razdelila na tri dele: Prijateljem, V spodnji svet, kjer gre za antične avtorje, ter pisma V zgornji svet, namenjena Petrarcovim sodobnikom.

Aristotel na samem zaključku Druge analitike zapiše: »nič ne more biti skladno z resnico bolj od znanstvenega razumevanja, razen mišljenja «. Ta trditev bi lahko bila problematična, če upoštevamo aristotelsko načelo izključenega tretjega, ki pravi, da med resnico in zmoto ne obstajajo vmesne stopnje. Dejansko Aristotelova logika ne pušča prostora za naraščajoče resnice, tako da je treba to domnevno višjo resnico razumeti na bolj posreden način. Po kritični obravnavi nekaj zadevne literature bo pomen Aristotelovega izraza alēthésteron razumljen na naslednje načine: (...) natančneje zaradi njegovega enotnega predmeta; bolj gotovo in prepričljivo; bolj orientacijsko in vodeče; pojmovno predhodno; in končno bolj vzročno za resnico. Mišljenje bo razumljeno kot ne-inferencialen način razumevanja, katerega pozitivna resničnostna vrednost je vedno enaka tisti, ki jo zagotavlja znanstveno vedenje. (shrink)

Arhitektura se kot veščina in kasneje kot lepa umetnost od antike naprej vpisuje v polje filozofskega raziskovanja. Namen članka je prikazati razumevanje arhitekture v sklopu hermenevtične filozofije s prikazom mišljenja njenih treh velikih mislecev: Heideggra, Gadamerja in Vattima, ki bodo na področje arhitekture stopali z ontološkega in z estetskega vidika. Heidegger tako arhitekturo razume kot temeljno potezo biti, Gadamerju je najodličnejša umetnostna forma, kjer je tudi oblika presežena z vsebino, Vattimo pa poda tri vidike arhitekture v postmoderni dobi, ki jih (...) poveže s simultanostjo, simulakri in vprašanjem ornamentalnosti.Architecture as a skill, and later as a form of fine art, has been included in the field of philosophical research since Antiquity. The purpose of this article is to present the understanding of architecture within the field of hermeneutic philosophy by describing the ideas of three great hermeneutic philosophers: Heidegger, Gadamer and Vattimo, who approach architecture from the ontological and aesthetic point of view. Heidegger interprets architecture as a fundamental trait of existence; Gadamer values it as the artistic form par excellence, with the form surpassed by the contents, too; and Vattimo discusses three possible ways of perceiving architecture in the postmodern society, related to simultaneity, simulacra and the question of ornamentality. (shrink)

Avtor obravnava razliko med postmodernizmom in modernizmom in to predvsem na primeru arhitekture. Ugotavlja, da se estetska in umetnostna tradicija romantike nadaljuje z modernizmom avantgard tega stoletja, ki so, še posebej v arhitekturi, izpostavljale funkcijo in vnaprejšnjo določitev pomena stvaritev. S postmodernizmom se situacija spremeni: dela, med njimi tudi arhitekturna, omogočajo pluralnost funkcij in pomenov ter dopuščajo uporabniku neprimerno več ustvarjalne svobode kot pa modernizem. Pomembno vlogo dobi vizualnost in vizualna umetnost, ki je pomembna ne le sama po sebi, marveč (...) tudi kot del arhitekturnega in urbanega prostora, zaradi česar postaja, po avtorjevem mnenju, arhitektura osrednja javna umetnost. (shrink)

Integralni komentirani prevod Homerskih himn, ki jih zdaj prvikrat lahko beremo v slovenskem jeziku, je sredi prevladujočega trivialnega slovstva in pojemajočega duha v slovenski kulturi nedvomno izjemen dosežek tako na področju navdihnjenega oživljanja antičnega izročila kot tudi subtilnega ohranjanja in negovanja zbornega poetičnega jezika. V njem izpričuje osupljiv prevajalski talent in redko dovzetnost za religiozno intonacijo grških himničnih poezij, ki se sicer slogovno vpisujejo v Homerjevo epsko izročilo, najmlajša generacija klasičnih filologinj in filologov, ki so smelo zastavili skupni prevajalski projekt (...) pod mentorstvom profesorja in urednika izdaje Braneta Senegačnika, tudi avtorja poglobljenih spremnih besedil ≫Homerske himne: mostovi med ljudmi in bogovi≪ in ≫Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji≪. (shrink)

Članek obravnava pravno teorijo, ki je prisotna v končnem delu Vebrovega spisa Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. Veber se le mimogrede ukvarja s teorijo prava, vendar njegov prispevek ni zanemarljiv. Vebrova Etika je logika nagonske pameti: Veber, gledano iz čistega predmetnoteoretičnega vidika, ne sestavlja zbirke moralnih zapovedi, ampak namerava orisati najsplošnejša formalna načela, ki določajo pravilnost nagonskega doživetja. Tega, kaj mora posameznik narediti v danem trenutku, logika nagonske pameti ne more povedati, ker je le formalna veda. »Most« med (...) formalnim in materialnim pristopom nravnemu problemu Veber najde v glasu vesti, ki svetuje posamezniku, kaj naj naredi v konkretnem delovanju. V soglasju s tem mora biti državno pravo osnovano na načelih nagonske logike, ker bi bilo drugače brez vsake veljavnosti. Pravo velja, v kolikor je utemeljeno na logiki, ki orisuje imanentna načela človeške narave; cilj prava je pospeševanje čim bolj pravilnega življenja posameznikov in družbe. Z druge strani vsebina tega prava ni enkrat za vselej določena in napisana, ampak vsakič izhaja iz hermenevtike, ki jo posamezniki in družba morajo izvršiti o sebi in o svoji naravi. Etika »zdravega razuma« in »povprečnega človeka« je po Vebru najboljši model za materialno izpopolnenje formalne nagonske logike. (shrink)