En este artículo propongo la idea de que, en la Grecia clásica, no existía el concepto de un sentimiento que corresponda precisamente al de los celos en el mundo occidental moderno. Investigo el significado de la palabra zélotupia, que con frecuencia se traduce por "celos", y demuestro que no tenía exactamente este sentido en los textos griegos antiguos. Sin embargo, si había poco espacio en la cultura de la Grecia arcaica para el desarrollo de la idea de (...) class='Hi'>celos en el sentido romántico, en Roma en el siglo primero a.C. las condiciones favorecían la formación de tal concepto, concretamente en la poesía amatoria de Horacio y los autores de la elegía erótica. (shrink)

En un artículo anterior, titulado «Del Diálogo del Guerrero al Diálogo del Hogar: para una fenomenología de los celos» y en homenaje a Ricardo Sánchez Ortiz de Urbina, concluía que el amor y los celos forman el arranque mismo de la condición humana en su dimensión del exceso: no es la dualidad discreta Amor/Odio la expresión de la base y el fundamento de los afectos, sino la dualidad continua Amor/Celos. Las preguntas surgen de suyo: ¿con qué concepto (...) quedaría vinculado por continuidad y exceso el odio? ¿Y cuál es la posición que le corresponde al odio respecto del amor? A partir de un comentario de Maimónides —en el que vincula la enemistad con el odio y del que sólo el conocimiento de la verdad puede alejarnos—, argumentaré que el odio es generado por la crítica, por el saber crítico, que destruye la verdad absoluta. Y propondré un cuadro semiótico-topológico explicativo con ejemplos literarios e históricos. (shrink)

Estas líneas están escritas como homenaje a Ricardo Sánchez Ortiz de Urbina, con todo el cariño y con la esperanza de ser acogido con la benevolencia que demanda el ensayo. En todo caso, nunca podré dejar de agradecer a nuestro maestro que me permitiera salir sin brusquedad del encierro al que me había conducido el sujeto gnoseológico, el sujeto de la ciencia, siempre omnipresente en toda investigación. Siguiendo la estela de la matriz fenomenológica configurada por Urbina, entreví en el nivel (...) superior ―el nivel de máxima ambigüedad―, y mediante trasposiciones sucesivas, el origen humano de los celos, que desbordan el simple comportamiento o el mero afecto. Los celos como fondo siempre desbordante en el proceso que nunca concluye de fijación de la identidad humana. Un camino que habían recorrido, con los medios de que disponían, los escritores del Barroco español en el contexto de los conversos hispanos y Miguel de Cervantes como centro. (shrink)

The Hebrew text On the Heavens and the World, ascribed to Ibn S, is an interesting and intriguing composition. It dates from the 13th century and was quite influential. It is not a translation of any text of Ibn S known to us, but is related to the Latin De celo et mundo, which appears in the 1508 Venice edition of translations of Ibn S. The Latin and Hebrew texts differ widely and the relation between them is far from being (...) clear. Both are in sixteen chapters, the titles of the chapters are the same, but the texts are only roughly similar. The Hebrew text often offers short, incomplete summaries of the Latin arguments. On the other hand it includes many passages which have no parallel in the Latin. There are two possible explanations of the perplexing relationship between the two texts: either that there was more than one version of the Latin text, or that the translator, Shlomo ben Moshe of Laguiri wrote a kind of paraphrase. The paper shows that the second explanation is correct and offers a preliminary study of the sources and the aims of the Hebrew text. (shrink)

El tema de los celos ha sido recurrente en las novelas europeas del cambio de siglo XIX al siglo XX. Senilità (1898) y Un amour de Swann, –la segunda parte de Du côté de chez Swann (1913)– comparten esta temática que se encuentra relacionada con la noción de enfermedad. Los celos en tanto enfermedad que contraen los protagonistas de estas novelas tienen implicancias directas en nuevas formas estéticas del género novelesco Fin-de-Siècle. Este trabajo analiza hermenéuticamente y desde una (...) perspectiva comparada la composición de la novela de los celos y la figura del celoso. Sostiene que dicha composición de la trama inclina a las novelas seleccionadas a tomar un estilo decadente que recupera la mímesis (en momentos en los que l’art pour l’art atenta contra ella). Esta recuperación de la mímesis es una creación estética que entabla un vínculo explícito con la praxis social a través del celoso burgués (de pequeña o alta burguesía) y sus acciones detectivescas que, sin embargo, no tienen ninguna finalidad orientada a la verdad o la moral. En consecuencia, al no obedecer a un propósito práctico, la novela del celoso concluye estéril. (shrink)

In this paper we will reconstruct a hypothesis on love in Gilles Deleuze's philosophy. We notice that, at different moments of his philosophical itinerary, the topic of love is the object of a complex treatment, which moves from the discovery of the expression of worlds that the other involves, and which gradually detach themselves from that other, towards a progressive liberation of dehumanized elements that open up in a transformed sexuality. We will try to show that this experimental exercise reveals (...) a surface, defined by the decomposition of the self and where the passage through a world without others will allow us to discover a plane of liberated elements, open to connections that will allow us other ways of understanding the phenomenon of love. (shrink)

Filozofija prvega človeka pred grehom, tj. filozofija v paradižu, je bila malebranchevski okazionalizem. Če bi Adam vztrajal v okazionalistični drži, do greha ne bi prišlo. Prav padec iz okazionalizma je bil potemtakem tisti, ki je povzročil Adamov padec. Okazionalizem je bil očitno možen samo ob božji razveljavitvi določenih naravnih zakonov, z eno besedo, možen je bil samo v paradižu. A dejstvo, daje klonil celo najbolj prepričani okazionalist, Adam, in to v času, ko je - s tem, daje njemu v prid (...) delal izjemo v naravnih zakonih - njegovo okazionalistično prepričanje posredno vzdrževal sam Bog, najbrž govori o tem, da se okazionalizem, kot filozofija, ni mogel obdržati niti z božjo pomočjo. (shrink)

Članek poda fenomenološki prispevek k estetiki vsakdanjosti, pri čemer izhaja iz nekaterih konceptov, ki jih je razvil Martin Heidegger. Cilj je razumeti pravo naravo same vsakdanjosti v vsej njeni dolgočasnosti in sivini ter poudariti, da v vsakodnevnosti obstaja estetski vidik. Estetika vsakdanjosti ni le »izjemno v navadnem«. Da bi razumeli celoten obseg estetike vsakdanjosti, moramo raziskati fenomen navadnega in vsakdanjega. V pričujočem članku je ontologija človekove vsakdanje eksistence razložena s pojmi kraja, življenjskega sveta, domačnosti in tujosti. Estetski vidik vsakdanjega temelji (...) na teh eksistencialnih strukturah. Človekova eksistenca se večino časa godi na domačem kraju – ki je lahko dom, delovni prostor ali pa poznani predeli v domačem mestu. Ko se premikamo po domačem območju, občutimo izkustveno ukoreninjenost in varnost. Element nepričakovanosti, ki je včasih povezan z občutkom tesnobe ali celo strahu, umanjka. Prav to dejstvo, da ni nobenih presenečenj, da stvari potekajo gladko, kot pričakujemo, je prijetno. Početi stvari na rutinski način ima določene vzorce, ki so zadovoljujoči, v njih pa je tudi estetski vidik. Estetika vsakdanjosti se nahaja v odsotnosti izjemnega, v občutku počutiti se doma in imeti nadzor. Estetika domačega je estetika manka, tiha fascinacija z odsotnostjo zahtev iz okolice. (shrink)

El 25 de agosto de 1769, Johann Caspar Lavater envió a Moses Mendelssohn una dedicatoria junto con la traducción de algunas secciones de La palingénésie philosophique, de Charles Bonnet. En esta dedicatoria, Lavater desafió a Mendelssohn a refutar públicamente los argumentos de Bonnet sobre la verdad del cristianismo o, en caso contrario, “hacer lo que Sócrates habría hecho si hubiera leído esta obra y la hubiera encontrado irrefutable”. En su réplica a Lavater, Mendelssohn interpreta este desafío como un llamado a (...) la conversión. El objetivo del presente artículo es analizar el modo en que los ideales de conocimiento y evidencia de Lavater están inextricablemente unidos a su celo misionero. (shrink)

While most discussions of corruption focus on administration, institutions, the law and public policy, little attention in the debate about societal reform is paid to the?internalities? of anti-corruption efforts, specifically to character-formation and issues of personal and corporate integrity. While the word?integrity? is frequently mentioned as the goal to be achieved through institutional reforms, even in criminal prosecutions, the specifically philosophical aspects of character-formation and the development of corporate and individual virtues in a rational and systematic way tend to be (...) neglected. This paper focuses on the?internalities? of anti-corruption work with special emphasis on the pre-requisites that need to be ensured on behalf of the social elites in order for proper individual and collective character-formation to take place throughout the society. The author argues that a systematic pursuit of socially recognized virtues, both those pertaining to society as a whole and those specific to particular professions and social groups, is the most comprehensive and strategically justified way of pursuing anti-corruption policy, while institutional and penal policies can only serve an auxiliary role. The pursuit of institutional and criminal justice policies against corruption in a society that is subject to increasing relativism with regard to values and morality is at best ineffective, and at worst socially destructive. Thus the paper suggests a re-examination of the social discourse on the level of what the author calls?value strategy? and the gradual building of a plan to create and solidify specifically designed features of?corporate character? for key sectors of the society. This approach can serve as the main long-term strategy to improve the public profile of integrity and reinforce morality in both the public and civil sectors. Aktuelne rasprave o korupciji vecinom su usredsredjene na pitanja o administraciji, institucijama, pravu i javnoj politici. Istovremeno, nedovoljno paznje se poklanja raspravi o unutrasnjim faktorima antikorupcijskih napora u drustvenim reformama. S jedne strane, rec?integritet? se cesto pominje kao cilj koji institucionalnim reformama treba postici. S druge strane, medjutim, specificno filozofski aspekti formiranja karaktera i razvijanja korporativnih i individualnih vrlina, na racionalan i sistematski nacin, uglavnom se zanemaruju. Ovaj tekst se bavi unutrasnjim faktorima antikorupcijskog delovanja, sa posebnim naglaskom na pretpostavke formiranja individualnog i kolektivnog karaktera cije je ostvarivanje u rukama drustvenih elita. Autor argumentise da je sistematsko unapredjivanje drustveno prepoznatih vrlina, kako onih koji se odnose na celo drustvo, tako i onih koje su specificne za pojedine profesije i drustvene grupe, najobuhvatniji i strateski najopravdaniji nacin za sprovodjenje antikorupcijske politike, dok institucionalna, a posebno kaznena politika, mogu igrati samo dopunsku ulogu. Naglasavanje institucionalne, a posebno krivicno-pravne politike, u jednom drustvu koje inace karakterise moralni i vrednosni relativizam, u najboljem slucaju je neefikasno, a u najgorem slucaju drustveno destruktivno. Stoga se u tekstu sugerise preispitivanje drustvenog diskursa na nivou onoga sto autor naziva?vrednosnom strategijom? i postepena izgradnja i ucvrscivanje posebno odredjenih aspekata?korporativnog karaktera? za pojedine kljucne sektore drustva. Ovaj pristup moze biti dugorocna drustvena strategija za unapredjivanje javnog profila integriteta i za jacanje morala kako u javnom, tako i u privatnom i gradjanskom delu drustva. (shrink)

O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo večino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes večinoma nasprotuje (četudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o času torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je (...) štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališča, ne da bi se aktivno politično udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. (shrink)

Članek obravnava literarno ustvarjanje dr. Joža Lovrenčiča (1890–1952), slovenskega pesnika, pisatelja, prevajalca in klasičnega filologa. Prinaša nekatere življenjepisne informacije in na njihovi podlagi obravnava zlasti njegovo afiniteto do rimske in grške antike. S tem v zvezi se posveča njegovi mladostni povesti Med Scilo in Karibdo in epski pesnitvi Sholar iz Trente (1939). Še posebej pri slednji je najti vrsto navezav in citatov iz klasičnega sveta, hkrati pa pesnitev na več mestih s slovenščino meša latinske besede ali v latinščino celo povsem (...) preide. Te odlomke je tudi vsebinsko mogoče povezati z literarnim slogom makaronske latinščine. (shrink)

En este artículo me propongo mostrar que lo que Sócrates hace con Fedro a lo largo de toda la obra no es otra cosa que utilizar la auténtica retórica que es descrita en la segunda parte del diálogo. Las tensiones, rivalidades y celos de la situación inicial entre ellos expone un perfil representativo de relaciones entre interlocutores con perspectivas intelectuales opuestas. Es preciso disolver la resistencia emocional por medio de una serie de pasos graduales, estratégicos, y ‘engañosos’. Hay que (...) partir de acuerdos, siquiera parciales, para continuar dialogando. Sin embargo, Sócrates también introduce nociones nuevas acerca del amor, pero éstas pasan desapercibidas a un Fedro obsesionado con la imitación de su enamorado Lisias. Hasta que Sócrates decide cortar el juego y cruzar el río. Este corte provoca un giro en ambos personajes: Fedro se dispone a escuchar lo que Sócrates quiere contarle y Sócrates se revela ante sí mismo como un personaje capaz de ‘encantar’ a Fedro con la belleza rapsódica del relato y superar su propio temor de convertirse en una bestia devoradora. Al final Sócrates muestra su juego a Fedro y le enseña cómo ha sido posible llegar a un auténtico diálogo filosófico, donde pueda tener lugar la enseñanza y el aprendizaje recíprocos. (shrink)

Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in filozofijo v 17. in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem materializmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazionalizmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova filozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je prišlo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine filozofije. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati filozofijo, ki jo razvija sámo telo, ki je pri Diderotu dobesedno prišlo (...) do besede. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije filozofijo materializma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo filozofijo telesa po smrti in sámo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te filozofije, namreč filozofovo lastno ohranjeno telo oziroma tako imenovano avto-ikono, ki je bilo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. (shrink)

Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in filozofijo v 17. in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem materializmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazionalizmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova filozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je prišlo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine filozofije. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati filozofijo, ki jo razvija sámo telo, ki je pri Diderotu dobesedno prišlo (...) do besede. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije filozofijo materializma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo filozofijo telesa po smrti in sámo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te filozofije, namreč filozofovo lastno ohranjeno telo oziroma tako imenovano avto-ikono, ki je bilo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. (shrink)

This article contains a discussion and edition of two questions on the eternity of the world in Galfridus de Aspall’s Questiones super De celo et mundo (book I), viz. his question of whether the world is generable and perishable speaking about proper generation (i.e., generation from pre-existent matter) (q. 99) and his question of whether it was Aristotle’s intention to argue that the world began in some way (q. 100). These questions are preserved in the mss. Cambridge, Peterhouse 157, ff. (...) 17va-b (on which the edition is based) and Todi, Biblioteca Comunale 23, ff. 210ravb. Aspall holds, on the one hand, that the world is generable and perishable in this sense that it has from itself a potentiality to non-being. On the other hand, the elements in their totality are ungenerable, because their inclination to non-being is stopped by the power of the celestial orb. Aspall interprets Aristotle’s statement that the world is ungenerable and imperishable in this sense that Aristotle meant that the world is not generated from pre-existent matter, but that he did not hold that the world did not begin by creation. The main source of Aspall’s questions is Averroes’ Commentarium magnum on De celo. In q. 99 Aspall holds that he agrees with Averroes, but he misunderstands Averroes’ position. In q. 100 he states that he disagrees with Averroes’ interpretation of Aristotle. (shrink)

Markomanske vojne so bile največji in najobsežnejši oboroženi spo­pad rimske vojske in barbarskih plemen ob osrednjem Podonavju – Markomanov, Kvadov in Sarmatov skupaj s še drugimi plemeni. Vojne z germanskimi plemeni so svoje prve kali kazale že v obdobju Antonina Pija, miroljubnega predhodnika Marka Avrelija, ki je težnje uzurpatorjev skrbno umirjal s konsistentnim pacifizmom. V Panonijo so prihajala poslanstva germanskih kraljevin izza Donave, ki so vznemirjala z vestmi o premikih barbarskih ljudstev s severa. Trgovanje barbarskih ljudstev z rimskimi državljani na (...) mejah rimske države in migracije v germanskem bazenu plemen so v pasu ob limesu predstavljali težnje le-teh po dodatnem habitatu znotraj imperija. Apijan piše, da so poslanstva teh plemen prišla celo v Rim k cesarju Antoninu Piju in ga prosila za sprejem v imperij. Kontinuirani pritiski so eskalirali najverjetneje v l. 166, ko je bil velik del rimske garnizije stacioniran na vzhodni meji v boju s Parti. Limes je bil v tem obdobju slabo zavarovan, saj so bile čete legij, stacioniranih od Rena do Donave, poslane na fronto s Parti. Kljub prizadevanju cesarskih namestnikov v obeh Panonijah, da bi preprečili izbruh vojne na utrjeni državni meji z Donavo, je barbarom uspel preboj čez limes in posledično prodor vse do Akvileje in Opitergija. Boleča zavest o ranljivosti Italije, ki jo je avgustejski mir (Pax Romana) uspaval za več rodov, je prinesla nagel zasuk v obrambi. Pričujoče besedilo pretresa dva glavna vira za dogodke med germansko-sarmatsko vojno in postavlja vprašanja o odsotnosti omemb pomembnega obrambnega sistema, t.i. »Pre­tenture Italije in Alp«. (shrink)

La palabra "amor" tiene más de 215 millones de entradas en uno de los buscadores más populares de Internet y "love" más de 1.370 millones. Este elevado número de entradas bien pudiera reflejar las muy distintas concepciones que la gente tiene del amor y la importancia que adquiere en sus vidas. Si estudiamos algo más las fuentes que nos ofrece Internet, el amor en muchas ocasiones suele ir ligado al sexo, a menudo lleva la etiqueta de "romántico", pero también se (...) encuentra vinculado con la amistad o el compromiso, los celos, la pasión, la intimidad, el odio, el cariño, la infidelidad, la admiración, el respeto� Las encuestas y los estudios que se están haciendo desde la psicología empiezan a revelar algunos resultados interesantes. (shrink)

V Heteronomiji umetnosti in avantgard se Aleš Erjavec ukvarja zlasti z radikalnimi politiziranimi avantgardami, se pravi s futurizmom in s konstruktivizmom, in tako nadaljuje svoje delo z začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko je pričel svojo "ekspedicijo na severni pol človeškega duha". V pričujoči študiji so tako posebne pozornosti deležne radikalne avantgarde ter politična in ideološka vloga novejše umetnosti, še zlasti one z vzhoda. Nekateri vidijo v teh avantgardah skrajno obliko modernizma, drugi jih obravnavajo kot specifični vzhodnoevropski pojav, tretji pa (...) jih preprosto zreducirajo na njihove zahodne ekvivalente. Podobna ali celo še bolj neustrezna podoba spremlja postsocialistične avantgarde oziroma avantgarde tretje generacije. Te so bile imenovane nekonformistična in neuradna umetnost, vzhodni modernizem, konceptualna umetnost itd. Erjavec dokazuje, da se estetsko krilo teh avantgard v resnici navezuje na estetske avantgarde z začetka 20. stoletja, s čemer so klasične avantagarde s postsocializmom doživele svojo postmoderno ponovitev. In kakor avantgarde nenehno reflektirajo svoj odnos do siceršnje umetnosti, tako tudi estetika kot del filozofije reflektira svoj odnos do umetnosti in avantgarde, pa če ju dojemamo kot avtonomni ali heteronomni. V nadaljevanju obravnava novejšo zgodovino umetnosti in kulture v Vzhodni Evropi. (shrink)

VSEBINAPredgovor k prvi izdajiPredgovor k drugi izdajiUvodI. O razliki med čistim in empiričnim spoznanjemII. V posesti imamo neka apriorna spoznanja, in celo navadni razum ni nikoli brez takšnih spoznanjIII. Filozofija potrebuje neko znanost, ki bi določila možnost, principe in obseg vseh apriornih spoznanjIV. O razliki med analitičnimi in sintetičnimi sodbamiV. V vseh teoretičnih znanostih uma so kot principi vsebovane apriorne sinteticne sodbeVI. Obča naloga čistega umaVII. Ideja in razdelitev posebne znanosti z imenom kritika čistega uma1. Transcendentalni nauk o elementihPrvi del. (...) Transcendentalna estetika§ 1.Prvi odsek. O prostoru§ 2. Metafizična ekspozicija tega pojma§ 3. Transcendentalna ekspozicija pojma prostoraSklepi iz gornjih pojmovDrugi odsek. O času§ 4. Metafizična ekspozicija pojma časa§ 5. Transcendentalna ekspozicija pojma časa§ 6. Sklepi iz teh pojmov§ 7. Pojasnilo§ 8. Obče opombe k transcendentalni estetikiZaključek transcendentalne estetikeDrugi del. Transcendentalna logikaUvod. Ideja transcendentalne logikeI. O logiki nasplohII. O transcendentalni logikiIII. O razdelitvi obče logike na analitiko in dialektikoIV. O razdelitvi transcendentalne logike na transcendentalno analitiko in dialektikoPrvi razdelek. Transcendentalna analitikaPrva knjiga. Analitika pojmovPrvo poglavje. O vodilu za odkrtije vseh čistih razumskih pojmovPrvi odsek. O logični rabi razuma nasplohDrugi odsek§ 9. O logični funkciji razuma v sodbahTretji odsek§ 10. O čistih razumskih pojmih ali kategorijah§ 11.§ 12.Drugo poglavje. O dedukciji čistih razumskih pojmovPrvi odsek§ 13. O principih transcendentalne dedukcije nasploh[§ 14.] Prehod k transcendentalni dedukciji kategorijDrugi odsek. Transcendentalna dedukcija čistih razumskih pojmov [B]§ 15. O možnosti povezave nasploh§ 16. O izvorni sintetični enotnosti apercepcije§ 17. Načelo sintetične enotnosti apercepcije je najvišji princip vse rabe razuma§ 18. Kaj je objektivna enotnost samozavedanja§ 19. Logična forma vseh sodb je v objektivni enotnosti apercepcije v njih vsebovanih pojmov§ 20. Vsi čutni zori so podvrženi kategorijam kot pogojem, pod katerimi se njihovo raznoterje edino lahko združi v eno zavest§ 21. Opomba§ 22. Kategorija nima nobene druge rabe za spoznanje reči, kot je njena aplikacija na predmete izkustva§ 23.§ 24. O aplikaciji kategorij na predmete čutov nasploh§ 25.§ 26. Transcendentalna dedukcija obče možne izkustvene rabe čistih razumskih pojmov§ 27. Rezultat te dedukcije razumskih pojmovDrugi odsek. O apriornih temeljih za možnost izkustva [A]Vnaprejšnje opozorilo1. O sintezi aprehenzije v zoru2. O sintezi reprodukcije v upodobitvi3. O sintezi rekognicije v pojmu4. Preliminarna razlaga možnosti kategorij kot apriornih spoznanjTretji odsek. O razmerju razuma do predmetov nasploh in možnosti, da jih spoznamo apriori [A]Sumarična predstavitev pravilnosti in edine možnosti te dedukcije čistih razumskih pojmov [A]Druga knjiga. Analitika načelUvod. O transcendentalni razsodni moči nasplohPrvo poglavje. O shematizmu čistih razumskih pojmov. (shrink)

Pouk klasične kulture in književnosti je prostor, kjer dijaki poleg splošnega znanja in razgledanosti pridobivajo tudi sposobnosti ču­denja, avtorefleksije, samokritičnosti in strpnosti. Proces ni nikoli zaključen, to za raziskovanje samega sebe velja že iz antičnih časov; kot bi rekel Kavafis, je včasih pomembna zlasti pot. Dijake po gimnaziji čaka še dolgo zorenje v »umetnosti življenja«, učiteljska prizadevanja ne obrodijo vedno takojšnjih sadov, morda občasno naletimo tudi na gluha ušesa. Važno je, da ne ustvarjamo fiktivnega prepada med snovjo in življenjem; tega (...) se nenazadnje dijaki učijo celo preko ra­zvozlavanja jezikovnih ugank zapletenih latinskih ali grških stavkov. Pouk klasičnih jezikov je skozi generacije izkazal in potrdil svojo vzgojno-izobraževalno vrednost. Novi časi vsekakor zahtevajo sveže učne pristope, ne pa nujno novih vsebin, saj človek išče odgovore na ista temeljna bivanjska vprašanja, kot jih je iskal v antiki. (shrink)

Izhodišče prispevka je domneva, da nad precejšnjim delom Salustijevega historiografskega opusa lebdi senca izkušnje dolge državljanske vojne v Rimu v času njegovega življenja. To je razvidno iz zgodovinarjevega prikaza surovega obračuna nobilitete z bratoma Grakh in iz njegove upodobitve Sule in njegove vladavine kot vira moralnega kaosa v desetletju po njegovem zavzetju Rima. Ko razmišlja o vzrokih krize rimske republike v šestdesetih letih pr. Kr. in v času nastanka svojih spisov, se Salustij sicer skuša predstaviti kot nepristranski opazovalec, ki občasno (...) biča napake političnih voditeljev obeh sprtih taborov, aristokracije in ljudstva. Vendar zgodovinar gotovo ne deli Ciceronovega mnenja o slogi med osrednjima skupinama vladajočega sloja kot zadostnem zdravilu za rimske težave. Preveč resno je jemal družbene korenine krize. Pri tem je nedvomno pripisoval odgovornost za krizo vladajočemu sloju. Zato si po Salustijevem mnenju pozornost zaslužijo celo neverodostojni glasniki sprememb, kakršen je bil Katilina. Po eni strani se Salustij ni odmaknil od uničujočega Ciceronovega prikaza voditelja zarote in ga je še dodatno prikazal kot demagoga, ki se, kadar mu to koristi, predstavlja za tipičnega člana nobilitete. Toda po drugi strani slika njegov razmislek o položaju v Rimu kot verodostojen, zlasti ko gre za Katilinov goreč napad na vodilno elito. (shrink)

Hannah Arendt v svoji interpretaciji Kantove teorije »razsodne moči«, le-to vzame iz njenega prvotnega sobesedila, razmisleka o dobrem in lepem, ter ji podeli politični pomen. Po eni strani Kantov pojem »reflektirajoče razsodne moči« Arendtovi omogoči prikaz določene nujnosti v politični presoji, za katero je značilno, da se vedno odvija v singularnih okoliščinah in se ne more sklicevati na nobeno vnaprejšnje, univerzalno ali splošno merilo. Po drugi strani Arendtova interpretira »nezainteresirano ugajanje«, ki je pri Kantu predpostavka za estetsko sodbo, kot nujni (...) pogoj teoretičnega motrenja zgodovine. Pomembni interpreti, kot sta Beiner in Vollrath, so na osnovi tega trdili, da gre za protislovje. V svojem besedilu želim pokazati, da se to protislovje razreši v »hermenevtični etiki«, ki jo je možno pokazati v delih Hannah Arendt, celo v najbolj zgodnjih.Hannah Arendt’s interpretation of Kant’s conception of the »power of judgment« extracts this faculty from its intended context, considerations of the beautiful and of nature, and grants it a political significance. On the one hand, Kant’s conception of a »reflective power of judgment« offers Arendt the possibility of referring to a certain necessity in political judgments; judgments which always take place under singular conditions and which cannot presume a universal or general measure. On the other hand, Arendt interprets »disinterested pleasure«, which is for Kant a presupposition of aesthetic judgment, as a necessary condition for theoretical considerations of history. Between these two aspects of Arendt’s Kant interpretation, important scholars, such as Beiner and Vollrath, have claimed to find a contradiction. In my article I would like to show that this contradiction is dissolved by way of a »hermeneutical ethics«, which can be identified throughout the work of Hannah Arendt, even in its earliest forms. (shrink)

La afectividad humana es compleja y muchas veces se ha cometido el error de considerarla como desligada de otras facultades, especialmente de la inteligencia, como si fueran actos completamente separados e independientes. Las manifestaciones afectivas son de diverso grado, ya en mi tesis doctoral mostré la conveniencia de hablar al menos de tres dimensiones afectivas, cada una de ellas según su relación más o menos directa con las facultades superiores y con la persistencia de su presencia a lo largo de (...) nuestra vida. -/- La primera dimensión trataría de los afectos inferiores, más conocidos como pasiones o emociones. Su característica principal consiste en ser intensas, pasajeras y causar inmutaciones corporales en nosotros. La segunda trata de los afectos intermedios, donde intervienen más directamente tanto la voluntad como la inteligencia. Son más continuos y estables en el tiempo, y suelen presentar aspectos positivos o negativos desde un punto de vista ético; son los sentimientos. Así, la amistad es un sentimiento, pero también lo son los celos o el rencor. Finalmente, la tercera dimensión afectiva está dada por los afectos superiores del hombre, son los que se encuentran tan radicalmente asentados en nosotros que, de alguna manera, indican nuestra forma de ser y ordenan y desordenan los afectos de niveles inferiores. Aquí estaríamos hablando, por ejemplo, del amor espiritual, aquél que lleva a dar la vida por algo alguien. Y también de la desesperación que impulsa al hombre a la sensación de vacío existencial que cierra su horizonte y muchas veces lo lleva por la senda de la depresión psicológica. -/- En este estudio nos centramos en los afectos de la primera dimensión: los afectos inferiores. (shrink)